Srečanje za poklice v Dusseldorfu kot priprava na SDM 2011


SREČANJE ZA POKLICE V DUSSELDORF

Srečanja za poklice, ki je priprava na Svetovni dan mladih 2011 v Madridu, in mu je predsedoval kölnski nadškof, kardinal Joachim Meisner, se je udeležilo 25 000 mladih z Neokatehumenske poti iz vse Evrope.

ULIČNI MISIJON

Polni veselja so preplavili nemške ulice s pesmijo in plesom, da bi oznanili Jezusa Kristusa iz svojega izkustva in povabili mlade Nemce, naj se udeležijo SDM v Madridu s papežem Benediktom XVI.

HOMILIJA KARDINALA JOACHIMA MEISNERJA:

Kristus, človek in Bog, ni padel iz nebes kot odrasel, ampak se je, tako kot mi vsi, rodil kot dojenček in že od mladih nog spolnjeval voljo nebeškega Očeta. Tako je dal mladostni dobi velik in obenem božanski pomen.

Mladost ni neko preizkusno obdobje pred odraslostjo. Življenje, ljubezen in trpljenje niso preizkus, temveč nekaj resnega. Mladostna leta niso čas brez odgovornosti, kot je čas avtošole, ampak ste že takoj udeleženci v prometu z vso odgovornostjo. Bog vas jemlje resno in se ne igra z vami. Zato naj med vami ne bo nobenega strahopetca.

V zgodovini odrešenja je Bog ljudi spreminjal večinoma po zelo mladih ali zelo starih. Marija je že zelo mlada sprejela pustolovščino Božjega učlovečenja, ki je z močjo spremenilo svet na bolje. Abraham pa je bil v visoki starosti pripravljen žrtvovati svojega sina, sina obljuba, in s to poslušnostjo v veri odprl pot Kristusu.

Če sta lahko stari in bolni Janez Pavel II. in danes Benedikt XVI., pri 84 letih, premaknila milijone mladih, da so z vsega sveta prišli z njima obhajat Svetovni dan mladih, je jasno, da Bog spreminja svet na bolje po mladih in starih, nekoč in danes.

Česa podobnega v svetu ne najdemo. Gospod je za mlade kristjane pripravil tri enako pomembne življenjske stile, ki preverjajo njihovo drznost.

Naj jih opišem s tremi besedami: izziv, prizadevnost in vztrajnost.

IZZIV

Izziv je geslo za mladega kristjana. Bog je svoj največji podvig v dobro ljudi izvršil po mladenki – Mariji. Tudi danes potrebuje drzne mlade ljudi, ki so pripravljeni tvegati, da bi lahko uresničil svoje načrte v dobro sveta. Kadar žena postane mati, se rodi človek. Ko pa je mati postala Marija, se je človek ne le rodil, temveč tudi presegel samega sebe. Njen sin je Bog in Človek obenem. Mladi, ki sodelujejo z Bogom, postanejo veliki in, kakor Marija, presežejo same sebe. V skoku s palico atlet preskoči letvico, ki je mnogo višja od njega.

Človek preseže samega sebe samo, če se nasloni na nekaj večjega od sebe, se pravi Boga.

Mlad človek rad sliši pohvalo: »Presegel si samega sebe.« Kdor veruje v Boga, se neskončno preseže. Bog je kot pustolovščina, ki od človeka zahteva nekaj, kar ga presega. Ko reče Mariji, da bo postala Božja mati, ji kar zastane dih. Bog pa ljudi ne le opogumlja, temveč jim daje svoj pogum. »Moč Najvišjega te bo zasenčila« (Lk 1,35). Za Boga ni nič nemogoče. Kdo pa še verjame v to? Tu imajo prednost mladi.

Zdi se, da odrasli za to nimajo veliko posluha. Mehkužni buržuji niso uporabni za Božje kraljestvo. Bog potrebuje mlade, od katerih lahko zahteva nekaj podobnega kot od Marije.

PRIZADEVNOST

Drugi življenjski stil, h kateremu je povabljen mlad kristjan, je prizadevnost. Pravi življenjski stil mladega kristjana je prizadevanje za Boga. V mislih imam mladeniča iz evangelija, ki je priča pomnožitvi kruha v puščavi: pet tisoč lačnih odraslih pride k Mesiju in jih ta nasiti s petimi hlebčki in še preostane za dvanajst košar.

Gospod tukaj sodeluje z mladim človekom. Janezov evangelij poudari, da je imel edini med pet tisoč odraslimi majhno zalogo kruha v svoji torbi in je sledil Jezusu v puščavi. Ko to povedo Jezusu, »pametni« apostoli takoj pripomnijo: »a kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,9). S tem želijo reči, da to ni nič. Gospod pa misli drugače in tako v tem ganljivem prizoru stranski igralec postane glavni. Gospod mladeniča iz anonimnosti pokliče k sebi in ta učitelju izroči tisto malenkost iz svoje torbe. Njegova torba je zdaj prazna, kar pomeni, da je pripravljen solidarno trpeti lakoto skupaj z drugimi pet tisoči. Tisto malo, kar ima, položi na najpomembnejše mesto na svetu: v odprte Gospodove roke, ki iz pomanjkanja ustvarijo izobilje.

Mnogo odraslih se nasiti z mladeničevo zalogo, ki gre skozi Gospodove roke. To pomeni prizadevati se za Boga, položiti svoje omejene zmožnosti v Gospodove roke, ki bo z njimi spremenil svet na bolje

Bog računa na vas, mladi! Bog potrebuje vas, da odrasli ne bodo umrli od lakote. Ne mislite, da vaša vloga in vaš poklic v Cerkvi malo veljata.

VZTRAJNOST

Bog mladih, ki hodijo za njim, ne »daje v vato«. Ne zagotavlja jim lepe in tople sobe, temveč jih preizkuša v vztrajnosti. »Postavi me tja, kjer besnijo viharji, in mi ne prizanašaj!« pravi v molitvi nek nemški mladenič. Marko poroča o mladeniču, ki mora biti on sam, ker tega prizora ne opisuje noben drug evangelist. Ta mladenič, skupaj z drugimi Jezusovimi učenci, odide na Oljsko goro, kjer Gospoda primejo. Vsi učenci zbežijo, ostane le mladenič. Preganjalci, ki v njem vidijo Jezusovega prijatelja, skušajo prijeti tudi njega in ga zgrabijo za tuniko. On pa se jim bliskovito izmuzne in vojakom ostane v rokah samo njegova tunika. Marko gol zbeži s tistega kraja in Jezus ostane sam. Kako pogosto se je ta prizor ponovil v zgodovini Cerkve! Kolikokrat so Jezusa prijatelji pustili samega.

Nekateri pravijo: »Jezus da, Cerkev ne.« A Cerkev je vendar Kristusovo telo. Kristus brez rok in nog, brez telesa, ni pravi Kristus. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37) je celoten Kristus, ne pa okrnjen. Ne »na pol«, temveč »vse« je beseda mladih kristjanov.

Nek sodobni nemški pisatelj, ki je postal nevernik, takole opisuje svojo pot k neveri: »Bolj sem se oddaljeval od Cerkve, manj sem videl Kristusa. In ko ga nisem več videl, je Bog zame umrl.« Kadar namreč ljubimo Kristusa, ljubimo tudi Cerkev. Za Marka vztrajnost pomeni vrniti se h Gospodu v njegovi Cerkvi, potem ko smo zbežali od njega.« Ob Jezusovem prijetju je Marko res strahopetec, kasneje pa v svojem misijonarskem delu postane veliki življenjepisec svojega Gospoda in napiše evangelij, ki nosi njegovo ime. Storimo, da bo tudi v nas Markova vztrajnost. Spreobrnimo se, sodelujmo pri učiteljevem poslanstvu in pričujmo pred svetom o njegovem velikem življenju s svojim.

Bog torej sme nekaj zahtevati od mladih, ki so pripravljeni živeti zanj v prizadevnosti in vztrajnosti. Prav to dela naše življenje veliko in lepo. Amen.

+ Joachim Kardinal Meisner

Kölnski nadškof